Koroška likovna kolonija mladih, ki se je rodila v Vuzenici, je leta 2010 praznovala 40letnico delovanja. Je edina oblika sodelovanja med osrednjim slovenskim kulturnim prostorom in prostori, razprostranjenimi v treh sosednjih državah, Italiji, Avstriji in na Madžarskem, ki se je ohranila vse do danes. Na začetku svojega delovanja, leta 1970, je Koroška likovna kolonija mladih predvsem udejanjala zamisli o kulturnem ustvarjanju mladih z namenom preseganja političnih in administrativnih meja. Pri tovrstnem čezmejnem sodelovanju mladih iz Slovenije, avstrijske Koroške, Furlanije Julijske krajine in Porabja ne moremo govoriti le o likovnem ustvarjanju, ob tem so prav tako pomembni tudi vzgojno-izobraževalni cilji, predvsem utrjevanje znanja maternega jezika ter medsebojno druženje in spoznavanje krajev, kjer zunaj Republike Slovenije živijo Slovenci.

Kot je v publikaciji, ki je izšla ob 40-letnici Koroške likovne kolonije mladih, zapisal njen začetni in dolgoletni organizator Lojze Gobec, nekdanji ravnatelj vuzeniške osnovne šole, sta ob načrtovanju poletnih počitniških zunajšolskih dejavnosti z učiteljem likovne vzgoje in idejnim očetom kolonije Štefanom Kresnikom, rojenim v Železni Kapli, razmišljala o oblikovanju likovne kolonije. Štefan je leta 1969 preživljal počitnice ob Vrbskem jezeru in dobro spoznal razmere in Slovence na Koroškem, Lojze pa je takrat na študijski konferenci ravnateljev šol koroške regije srečal Francija Zwittra, ki ga je seznanil o zaostrenih političnih razmerah na avstrijskem Koroškem. Odločila sta se pripeljati koroške otroke v Vuzenico. Prvi organizatorji na Koroškem so bili ravnatelji ljudskih šol, med njimi je imel za novo idejo največ posluha Herman Velik, takratni ravnatelj ljudske šole v Selah in tamkajšnji župan. Danes, ko meje med Slovenijo in Avstrijo ni več, je težko razumeti, da je bila ta še v začetku sedemdesetih let precej zaprta in kontrolirana in da je bila organizacija likovne kolonije v obdobju, ko je avstrijska oblast svoje ljudi strašila pred komunizmom na takrat še jugoslovanski strani, precej bolj zapletena, kot je to danes. Ob tem pa je bilo treba poskrbeti še za celotedensko namestitev koroških otrok pri družinah njihovih gostiteljev. Zaradi ideoloških in administrativnih ovir je organizacijo kolonije na avstrijski strani že leta 1972 prevzela Slovenska prosvetna zveza s predsednikom Hanzijem Weissom in podpredsednikom Tomažem Ogrisom.

Prvotnim organizatorjem, Osnovni šoli Vuzenica in Zvezi kulturnih organizacij Slovenije, kulturni skupnosti Radlje ob Dravi in Slovenski prosvetni zvezi iz Celovca se je leta 1982 priključila Zveza Slovencev na Madžarskem, leta 1988 pa Zveza slovenskih kulturnih društev iz Trsta. Po dvajsetih letih, leta 1990, so se namreč organizatorji odločili, da se bo kolonija vsako leto selila v enega od krajev, od koder prihajajo udeleženci. Tako je bila po letu 1990 kolonija v Vuzenici v letih 1994, 1998, 2002 in 2006. Na Koroškem so likovno kolonijo prvič pripravili leta 1991 na Radišah, nato pa še leta 1995 v Šentjakobu v Rožu, leta 1999 v Žitari vasi, v letih 2003 in 2007 pa v Šentjanžu v Rožu. Tržačani so likovno kolonijo prvič pripravili leta 1992 v Sesljanu, kjer je bila še leta 1996, leta 2000 je bila v Špetru, leta 2004 v Doberdobu, leta 2008 pa na Debelem rtiču ob slovenski obali. V Porabju je v letih 1993 in 1997 gostovala v Števanovcih, leta 2001 v Verici, v letih 2005 in 2009 pa v Monoštru. Prvih dvajset let so – da bi mladi čim bolj spoznali razmere, v katerih je živela slovenska narodna skupnost na Koroškem – pripravljali takoimenovane Koroške večere, na katerih so predavatelji s Koroške govorili o različnih takrat aktualnih temah: od kulture, šolstva do družbenopolitičnih tem. Predavanjem je vedno sledila predstavitev kulture dejavnosti koroških Slovencev.

V štiridesetih letih so z mladimi delali številni likovni pedagogi z obeh strani meje. Prav gotovo pa je bil med njimi največ pozornosti deležen slikar Božidar Jakac – prvi častni član likovne kolonije mladih, ki je med mlade v Vuzenici prihajal v 80. letih, potem ko so se mladi z njim povsem naključno srečali ob obisku njegove razstave v Mariboru. Božidar Jakac je Osnovni šoli Vuzenica podaril 17 svojih del, ki so kot stalna zbirka shranjeni v tako imenovanem Jakčevem kotičku. Za častnega člana likovne kolonije mladih so bili imenovani še kipar Janko Dolenc iz Vuzenice, prof. Bojan Golija s Pedagoške akademije v Mariboru in oba ustanovitelja likovne kolonije, Štefan Kresnik in Lojze Gobec, ki je kolonijo vodil do leta 1993, ko se je kot ravnatelj upokojil. Za zasluge pri širjenju likovne kulture sta Zveza kulturnih organizacij Slovenije in Združenje likovnih skupin Slovenije leta 1992 v Sesljanu podelili Lojzetu Gobcu tudi Ažbetovo plaketo.

Bogato zbirko del, ki so jih ustvarili udeleženci likovne kolonije mladih, hrani Osnovna šola Vuzenica. Na likovni koloniji ustvarjena dela niso bila razstavljena le ob koncu vsake kolonije, temveč tudi na nekaj samostojnih razstavah na Koroškem in v Sloveniji. V likovno kolonijo niso nikoli prihajali samo izbrani oziroma likovno najbolj nadarjeni otroci, ampak je bilo med njimi vedno največ takih, ki so se zato, ker preprosto radi rišejo, želeli naučiti novih likovnih tehnik in še bolj uživati v svoji ustvarjalnosti. O tem je likovni pedagog Emil Košič, dolgoletni strokovni vodja likovne kolonije, leta 1993 zapisal: »Obstajajo nadarjeni in nenadarjeni slikarji tako kot obstajajo talentirani in netalentirani gledalci umetnin. Samo v določenem času je pa vsak človek brez razlik talentiran tako za ustvarjanje kot za gledanje umetniških del. To obdobje je otroštvo.« Kot povsod pa so se med njimi našli tudi nadarjeni risarji, ki so si pozneje tovrstno ustvarjalnost izbrali za svoj hobi ali celo življenjski poklic. Naj med njimi omenim le oblikovalca Toma Weissa in Tomaža Ogrisa, slikarja in arhitekta Karla Vouka, ilustratorko Andrejo Zikulnig, študenta ljubljanske likovne akademije Mirka Malleja …

Kot je leta 1995 zapisal Emil Košič, »vlada v koloniji skozi ves teden delovno vzdušje in navdušenje ter zadovoljstvo z osebnim uspehom, kar ima še posebno vrednost pri oblikovanju mlade osebnosti«. Likovni kritik Cene Avguštin pa je takrat zapisal, da »mladi likovniki na koloniji povsem samostojno izbirajo motiv, tehniko in slikarsko gradivo, likovni pedagog je le spremljevalec njihovih likovnih prizadevanj. Prav zato so sadovi likovnega dela v Vuzenici po svoji vsebinski in tehnični strani zelo zanimivi in za proučevanje otroške likovne ustvarjalnosti močno poučni«. Vera Wutti-Inzko iz Borovelj, ena prvih udeleženk likovne kolonije,  je leta 1995 napisala: »… likovna kolonija ni samo srečanje Slovencev iz različnih držav, ampak lahko tudi učenje, kako gledati svet z drugačnimi očmi.«

Predvsem prva leta so mentorji pri tovrstnih dejavnostih sodelovali ljubiteljsko in za opravljeno delo niso zahtevali plačila. V prvih dveh desetletjih so pomemben del stroškov organizacije in izvedbe likovne kolonije pokrila nekatera slovenska podjetja, za hrano in bivanje udeležencev – ponavadi se je likovne kolonije udeležilo med 40 in 65 otrok, starih med 11 in 15 let – pa so, razen v Porabju, vedno poskrbele družine gostiteljice. Marsikatero v času likovne kolonije sklenjeno prijateljstvo se je ohranilo še v odrasla leta.

Čeprav je meja med Slovenijo in Avstrijo padla že pred nekaj leti, pa se meje v naših glavah podirajo precej bolj počasi. Koroška likovna kolonija mladih jih je začela podirati že pred 40. leti, saj se je že takrat začela ukvarjati z nečim, kar je danes ena glavnih in samoumevnih značilnosti Evropske unije.  Karl Vouk, ki se je likovne kolonije udeležil v letih 1972 in 1973, je zapisal: »Če Marko Košan, direktor Koroške galerije likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu na otvoritvi razstave govori o umetniku kot ›povezovalcu in ambasadorju koroške likovne scene, potem je popolnoma jasno, da ne misli na neko deljeno Koroško. Umetnost povezuje preko časov in meja, oni ›ambasador‹ pa je prejel svojo prvo lekcijo prav v Vuzenici.«

Vuzenica pa je v teh 40. letih pritegnila k sodelovanju blizu 800 koroških Slovencev in v imenu teh je Marija Weber-Ogris zapisala: »S ponosom smo govorili slovensko in ta ponos nesli tudi domov na Koroško«.

 

 

Želite izvedeti več?

No Results Found

The page you requested could not be found. Try refining your search, or use the navigation above to locate the post.